Žetev Brez Nitratov In Toksinov

2024 Avtor: Sebastian Paterson | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-16 13:53

Kdo je glavni "škodljivec" na vrtu?

V nenehni komunikaciji z vrtnarji in vrtnarji sem opazil naslednjo težnjo: mnogi si želijo le enega - najti (kupiti) kakšno čudežno zdravilo, ki bi rešilo vse težave z letino, plodnostjo in seveda z zaščito pred škodljivci. Hkrati je skoraj vsak drugi človek pripravljen uporabiti kar koli, če bi le to danes pomagalo, ne da bi sploh razmišljal, kaj se bo zgodilo jutri.

Presenetljivo je tudi, da si ogromno inteligentnih ljudi niti predstavljati ne more, da lahko rastline rastejo in pridelujejo pridelke brez mineralnih gnojil. Vsi govorijo samo o makro- in mikroelementih, o tem, kaj je bolje: azofosk, nitrofoska ali Kemir, pa tudi o tem, kaj zalivati zasaditve, da ne bo hroščev, ušes ali mravelj? In hkrati so presenečeni, da znanstveniki-kemiki ne morejo dati tako čarobnega zdravila.

Hkrati večina sogovornikov razume, da so proizvodi, pridelani na mineralnih gnojilih, praviloma slabe kakovosti, z visoko vsebnostjo nitratov, hitro propadejo in so slabo skladiščeni. Toda zanje ni druge poti: gnoj je drag in poskusite kupiti dobrega … Večina preprosto ne pozna drugih načinov gojenja rastlin.

× Priročnik za vrtnarje Rastlinjaki Trgovine blaga za poletne počitniške hiše Ateljeji za krajinsko oblikovanje

Zato so mineralna gnojila, pesticidi in herbicidi pripravljeni za uporabo, če je le lažje in hitreje doseči rezultat. Zamislite si to sliko: denar zelo potrebujete in nenadoma bi vam ponudili spodobno in stalno plačo za to, da bi počasi uničevali svojo hišo, zalivali vrt in zelenjavni vrt s strupi ter dodali malo strihnina kaša vsak dan za otroke. Mislim, da se tudi za veliko denarja niti vi niti nihče drug ne bi strinjal s takšno ponudbo in vsi bi bili samo ogorčeni. Toda v praksi mnogi počnemo prav to, le da za to tudi dodatno plačujemo, kupujemo in velikodušno uporabljamo mineralno vodo, herbicide in pesticide na svojem vrtu, hkrati pa onesnažujemo naravo in škodujemo zdravju lastnega in ljubljenega tistih. Zanima me, kdo je v tem primeru največji škodljivec: ljudje ali žuželke?

Takšno stanje je posledica dejstva, da tradicionalna kmetijska tehnologija že dolgo ne more brez vseh teh kemičnih lastnosti. Bitka za letino se nadaljuje, kar pomeni, da je treba orožje za to bitko nenehno izboljševati.

Bi se morali boriti proti plevelu? Potrebno je. In s škodljivci? Seveda pa uničijo tretjino pridelka. Torej kemijske tovarne in inštituti delajo na ustvarjanju sredstev za boj, oziroma strupov ali strupov različnih učinkov. Na svetu se letno proizvede več kot 1,25 milijona ton pesticidov. Kam mislite, da gredo? Tako je, zastrupljajo tako okolje kot samega nerazumnega človeka.

Kaj pa plevel in škodljivci? In dobro jim gre: za vsak nov strup imajo pripravljen protistrup v najkrajšem možnem času. Skoraj v trenutku pride do mutacij v smeri oblikovanja populacij, odpornih proti pesticidom, in takšnih, da njihova odpornost preseže predhodnike za stotine in tisočekrat. Sovražnik se v boju otrdi, zanj so ti strupi nekakšno cepivo, po katerem postane neranljiv.

Kakšen sovražnik je to tako nepremagljiv? To je, prijatelji moji, Narava, v kateri je vsako bitje ali rastlina za milijone let evolucije (prilagodljivost spreminjajočim se razmeram) našlo svoje mesto in izpolnilo svoje poslanstvo.

Vrtnarji ne imenujejo žuželk, ki jedo listov in sesajo listje, razen škodljivcev. Zanima me, kako naj imenujem plenilca, ki je recimo ujel bolnega srnjaka v preriji, ga pojedel in s tem rešil celo čredo pred okužbo in smrtjo celotne živine? Seveda, urejeni plenilec! In žuželke? Škodljivci? Imajo svojo vlogo pri evoluciji: obolele rastline ne bi smele roditi potomcev.

Večina naših vrtnih rastlin, pridelanih po današnji kmetijski tehnologiji, je iztrganih iz naravne biocenoze in zato dovzetnih za bolezni. Bolne rastline praviloma vsebujejo veliko dušika ali sladkorja, zato jih jedo žuželke medicinske sestre (za naravo) in škodljivci (za vrtnarje). Če problem obravnavamo s tega vidika, postane jasno, zakaj znanstveniki kemike skoraj sto let niso dosegli ničesar, zdaj pa je že očitno, da ne bodo dosegli ničesar, ker je nemogoče premagati naravo.

Kje je torej izhod, ali je res nemogoče kaj storiti? Izhod obstaja, prijatelji, vendar je v drugo smer. Ni se treba boriti z naravo, temveč sobivati, ne kršiti biocenoz, temveč jih ohranjati in krepiti z uporabo dosežkov znanosti in prakse.

Prav to se zgodi pri uporabi kmetijske tehnologije naravnega kmetovanja (APA). Takšna kmetijska tehnologija omogoča 2-3-krat manjši pridelek brez nitratov in toksinov ter z vitamini! Kar vam vsem želim.