Ribolov Na Sivem Konju, Nočni Splav Na Ledeni Plošči - Do česar Vznemirjenje Vodi

2024 Avtor: Sebastian Paterson | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-16 13:53

Ribiške pravljice

Takoj, ko začnejo zvoniti glasne pomladne kapljice, jaz in moj stalni spremljevalec ribičev Aleksander Rykov, ki se ponovno odpravljamo na ribolov na zadnji led, prisežem, da je to zagotovo naše zadnje zimsko potovanje. Tako smo tudi tokrat obljubili svojcem.

Lovili smo v bližini rta Seraya Horse, na južni obali Finskega zaliva, tri kilometre od obale. Ribolov ni bil dober: večinoma je šlo za majhne ostriže, včasih pa so naleteli na plavut in podrast istega kalibra. V iskanju najboljših krajev so nekateri ribiči šli še dlje od obale. Tam je bil ugriz veliko boljši. O tem je ribiču, ki je sedel nedaleč od nas, poročal njegov prijatelj na mobilnem telefonu.

Nekateri ribiči so se začeli vleči tja gor. Tudi midva z Rykovom sva želela slediti njihovemu zgledu, vendar naju je ustavil močan veter. Led okoli je začel prasketati, ponekod pa se je tudi počil. Ko je to videl, se je večina ribičev takoj pomaknila proti obali. Tudi midva s partnerjem sva se približala obali, a vseeno se odločila, da nadaljujeva z ribolovom.

Pritegnilo nas je dejstvo, da je bila očitno v bližini jata gredic, saj je grizenje očitno aktivirano. Res je, samo pri meni. Rykov je še vedno ni imel. Primerjali smo svoje vabe. Naprave so bile enake barve in velikosti. Edina razlika je bila v tem, da je bil na kaveljčku mojega jiga oranžna kamena, Rykov pa modra. Takoj, ko jo je nadomestil z oranžno, je začel tudi ugrizniti.

Zaposlen s temi manipulacijami in v navdušenju nad ribolovom nismo opazili, kako megla je zajela vse okoli nas. In kmalu je začelo snežiti. Zavedajoč se, da se bo kmalu začelo mračiti, smo hitro nabrali opremo, ulovili ribe in se brez obotavljanja preselili na obalo. Ni pa minilo niti pol kilometra, ko so naleteli na pelin. Poskušal ga je obiti, se obrnil pod pravim kotom in šel v levo. Petnajst minut kasneje smo bili spet pri luknji.

- Izkazalo se je, da se je odtrgalo … - Rykov je žalostno povzel naše sprehode.

Nisem rekel ničesar. Jasno je bilo brez besed. Ker se je takrat siva tančica megle spremenila v temo, si nismo upali tvegati in smo se, ko smo se odmaknili sto metrov od najbližje ledene luknje, odločili prenočiti na ledu. Ko so se namestili v bližini kopice majhnih humcev, so reševalce poklicali po mobilnem telefonu. Tisti, ki so prisegali, so zjutraj obljubili, da bodo poslali helikopter, če bo le mogoče.

Nemogoče je opisati občutke, ki smo jih doživljali, mučili smo z neznanim, slišali zlovešče prasketanje premikajočih se in trkajočih se ledenih plošč in jasno čutili nihanja ledenega polja pod seboj. Zjutraj smo pričakali z razumljivo tesnobo. In ko se je zdanilo, smo se ozrli in spoznali, da imamo veliko srečo …

Ledena ploščad, na kateri smo bili, je bila včeraj odtrgana od obalnega ledu. In zdaj, čeprav je bila s treh strani obdana z vodo, je veter, ki je ponoči spreminjal smer, četrto stran spet stisnil v obalni led. To je bilo odrešenje! Ne da bi čakali na obljubljeni helikopter, smo počasi drveli do obale in previdno tapkali led. Ko smo plazili, potiskali nahrbtnike in ribiške škatle pred seboj, smo prečkali najnevarnejše mesto - stičišče naše ledene gore z obalnim ledom. In šele za tem so si oddahnili: nevarnosti je bilo konec.

In čisto v bližini so se mimo nas veselo klepetale, odmikale vse dlje od obale, premikajoče se skupine ribičev, ki so ravno prispele na ribolov. Zanje se je ribolov na zadnjem ledu bodisi šele začenjal ali nadaljeval. Za naju z Rykovom je vsekakor konec! Res je, le do naslednjega leta …